se je zdel mož lahkomiseln; zato je s podvojeno pazljivostjo gledala ona, kje bi se dalo kaj prigospodinjiti. Otrokom je bilo v hvalo vsako jabolko, vsak oreh, ki ga je prinesel stric ali teta; kakor čebelice so obdelavali vrtiček in njivico; kravica jim je bila zaklad, ki so ga vsi skrbno čuvali, in če se je domača kokoš kam zatekla, je skočila vsa hiša pokonci. »Kdaj bodo pa začeli ti otroci resno delati?« je vprašala neke nedelje popoldne Rozala, ki je sedela z možem pri in gledala otroke, ki so skakali po trati.