»Saj je skoraj samo kost?« Pod toplimi žarki zlatega sonca se je bujno razvijalo listje in cvetje, tako da je postala prostorna zemlja skoraj pretesna; vmes pa so frčale in cvrčale in letale in gomazele drobne živalce, ki jih je pomlad privabila k pogrnjeni mizi. »Kaj pa tvoje čebele,?« je vprašal nekega večera.