»Da bi bil le že kmalu sodni dan!« je zdihnila. »Oh, kako si ti otročja!« je dejal in popravljal gladke bele kamenčke, ki so obrobljali gomilo. Tonetu, ki je bil zapazil, da sta šla otroka sama na grob, se je zdelo to kakor nekak opomin, da morda ne ravna zadosti ljubeznivo z varovancema, in zbujala so se mu v spominu poslednja naročila rajne in zavest odgovornosti. Prav odleglo mu je, ko je videl kmalu in vesela v veseli družbi.