je imela lepo pozlačeno škofovo kapo in palico; Janezek je oblačil star narobe, da je bil kosmat in grozovit videti, in je bil za tistega, ki je žvenkljal, za drugega pa Rozalka. Rajši bi bil parkelj, ker se mu je zdela ta vloga najimenitnejša; toda Janezek ga je poučil, da je še premlad in da ne more tako strahovito debelo govoriti, kakor se parklju spodobi, in sta prišla med občinstvo, zadovoljna, da je sploh zraven, pa hud, da ni vsaj; zato se je tudi grozil, da ne bo odgovarjal, če ga bo sv. kaj vprašal. »Te bom pa jaz odnesel,« je dejal parkelj.