Noge so ji otrpevale od mraza; leči vendar ni hotela, da ne bi zaspala. Bogu! zopet je ena ura v kraju, je zdihnila, kadar je slišala uro biti, in v glavo ji je padlo, kako čudno je to, da pravijo ljudje tolikokrat: ‚ Bogu, spet je en dan, en teden, en mesec, eno leto v kraju’; nikoli pa še ni slišala, da bi rekel kdo na smrtni postelji: ‚ Bogu, življenje je v kraju’. In zdelo se ji je, da bi tudi ona ne rekla tako; saj bi jo zadrževala otroka.