In njo je gledal iz otročjih oči nekdanji ljubi obraz, kakršnega ji je bila naslikala zaljubljena domišljija, zdaj samo spomin izgubljene sreče. Tako so se stiskali vkup pri delu, pri jedi, pri molitvi, in kadar sta bila otroka v postelji in ju je mati odevala, ni nihče vprašal, kje je oče; ne sin ne hčerka ga nista več pogrešila; da je bila le mama pri njima, mama je bila vedno doma. »Mi molimo zmeraj,« se je obrnila nekoč v postelji k bratu, »na čast Mamki božji.