Spominjala sta se nejasno, da je bilo včasih drugače, da jima je mamica veselo pela, da se je igrala z njima; a to je bilo davno; zdaj je bilo njeno oko ugaslo, njen glas ubit, in kolikokrat so jo oblile solze! Takrat sta se spogledala otroka; Gašperček je rekel tiho, da mama spet joče, in se je spustila tudi v jok in cepetala z nogami in vpila, da se mama ne sme jokati, in se ni dala umiriti, dokler je ni vzela mati v naročje, kjer je skrila glavo na njenih prsih in tiho ihtela. Materi se je storilo inako, kadar sta jo gledala oba zamišljena in otožna, kakor da bi slutila, da je ne bosta več dolgo imela, da se je morata zdaj nagledati in naljubiti za vse življenje.