Ta pot ga je nekoliko streznila; proti domu je pospešil korak in oddahnil si je, ko je zapahnil vrata za seboj. V postelji pa je spet s trmasto in nasladno grozo poslušal, ali pride ali ne; toda motne misli so mu kmalu prešle v zmetene sanje. Drugega jutra se je ponosen zavedel svojega poguma, prepričan, da se ničesar več ne boji, kakor prej v lepih fantovskih letih.