pa ju je zabaval z modrovanjem o smrti, kako se človek polagoma nanjo navadi, namreč na tujo smrt, in kako je pravzaprav grdo, če se nekaterim čisto naravno zdi, da mrjo drugi, sami bi pa hoteli večno živeti, dasi bi jih živa duša ne pogrešila, in nagajajo iz same nevoščljivosti, ko se mora vendar prostor narediti mlademu zarodu. in, ki sta bila vso to tolažbo preslišala, nista nič ugovarjala, kar je zelo ugajalo, češ da sta pametna in si dasta kaj dopovedati, ne kakor nekateri, ki jočejo in tulijo, dokler je kaj pogrebcev blizu. »Ko smo starega pokopavali,« je dejal, »je njegova hči tako rjula, da so se mrliči plašili, in še v jamo nam je skočila.