Sestro je stresla groza, ko je zagledala svojega brata. Prva misel je bila, da je spomin in da je tudi umrl. Sin se je sklonil, objel očeta in ga pokropil s svojimi solzami; potem je prijel z obema rokama sestro za roko, in skozi solze so se jima nasmehnile oči, kakor se zasveti mavrica, če obsije sonce deževne oblake.