»Moliva!« je dejal spet oče, ki ga je že dušila sapa. Tako sta hodila zdaj položno, zdaj navkreber, zdaj po kamenju, zdaj po mehkih, z vlažnim listjem nastlanih tleh ob gozdih širokovejnega kostanja, oče naprej, hči za njim, da ne bi njena hoja njega priganjala. se je delala, kakor da peša, da bi pregovorila očeta, da počije.