Otrnila si je solzo, ki jo je bila iztisnila poleg lastne bridkosti tuja sreča. »Moliva, dokler gre pot po ravnem!« je dejal oče, snel klobuk s sive glave in začel na glas moliti. Ko se je spela pot navkreber, je opominjala hči, naj ne moli na glas, naj se pokrije in nekoliko odpočije, in ponujala mu je jedi in steklenico, ki jo je bil napolnil.