se je zleknil z zadnjimi nogami, zleknil s sprednjimi, zazeval in pomigal z repom, pred vrati se je na pol obrnil in čakal, kam pojde; zakaj nepotrebnega pota ni hotel delati. Potlej je hacal ob Tonetovi strani navzdol na svojih kratkih, krivih nogah, kakor da bi se spakoval in pretiraval, tem smešnejši, ker se je tako resno držal. Po bližnjici sta šla za hišami, ki so se skrivale za sadnim drevjem, čez pokopališče, ki obdaja podružniško cerkev sv., mimo hiše cerkovnika in čevljarja do Kržanovega doma, kjer sta sprejela Toneta gospodar in gospodinja in ga pridržala, češ da se mora vrniti vsak čas.