Potem je bežal proč in se oziral, če ga ni kdo videl. Na tihem je bil hud, če ga je kdo vprašal, kje se je pravzaprav zgodila nesreča; na glas se ni upal jeziti. Ponoči, kadar ni mogel spati, pa so ga vedno še napadale razdražene misli, in preobčutljiva ušesa so še čula Mihovo hojo.