Meni so ljudje pravili, ki se ne lažejo, in dolgo sem že potrpežljivo gledal, kako se pase ta nesnaga na moje stroške.« se je bal, da bo starec zdaj, ko mu je prišel najljubši predmet na misel, o tem govoril brez konca in kraja, in zasukal je govor zopet na svojo prošnjo. »Hudo je, oče, hudo!« pravi.