In ga začne prositi, naj jima vendar kaj pove, zakaj je znamenje takšno in od kdaj da tam straši, in Šimen začne pripovedovati o rajnem prapreškem gospodu, ki je bil hud kakor sama zverina; grdo je ravnal s kmeti in vse se ga je balo kakor živega vraga; srečo pa je imel povsod, toča mu ni nikdar pobila, in nobeno živinče mu ni poginilo. Stalen prepir pa je imel gospod z občino, katere se je držala graščinskega gozda, tako da se ni vedelo, ali stoji znamenje na graščinskem ali na občinskem svetu. Nekoč pa pride gospodu na misel znamenje podreti; a kolikokrat so prišli hlapci podirat, vselej so jih kmetje pretepli.