Pa je še zmeraj takšno, kakor sem ga videl za mladih dni. ‒ No, da povem po pravici, spominjam se še, da je bilo enkrat celo.« In ga začne prositi, naj jima vendar kaj pove, zakaj je znamenje takšno in od kdaj da tam straši, in Šimen začne pripovedovati o rajnem prapreškem gospodu, ki je bil hud kakor sama zverina; grdo je ravnal s kmeti in vse se ga je balo kakor živega vraga; srečo pa je imel povsod, toča mu ni nikdar pobila, in nobeno živinče mu ni poginilo.