Premčevina je postala Mihova last, a on je vse prodal in se vrnil na goro, od koder le redko kdaj še pride v Dolino. Rozalka misli, da ga tudi nekaj drugega pri njih gori drži, ne samo prijatelj; in zadovoljno včasih možu pripoveduje, kaj je tu pa tam videla in slišala. se trdno nadeja, da bode iz in enkrat še par, ker postaja fant bolj in bolj zamišljen, dekle pa veselo.