To pa menda le zato, ker smo po pusti zimi že z nestanovitno pomladjo zadovoljni, jesenska krasota nam pa budi otožne misli na prihajajočo zimo.
Lepega jesenskega popoldne je bilo, in Pečarjevi so bili ravno posedli k mali južini, ko se prikaže siva glava Premčeva. »Ah, oče, kaj pa vi hodite tod?« vzklikne in mu hiti naproti. »Prisedite k nam!«