Čez par tednov je pripeljal svojega svaka domov. Kakor izgubljenega sina, ki se je zopet našel, ga je sprejel oče, mati ga je držala za eno roko in s solznimi očmi zrla v solzne oči, sestra pa mu je božala drugo ranjeno roko. Prihajali so vrstniki Jurijevi, ki so hoteli kaj izvedeti o vojni, in dekleta so hodila mimo hiše, da bi videle, kakšen da je, če je še tako brhek.