Ko pa je nesel novico na Strmo peč, ga je sredi hriba že srečala Rozalka, ki je takoj zopet odhitela, da sporoči doma prva, da živi in se vrne; in ko je prikorakal, je bil Ožbe že tudi na Strmi peči, obsula so fanta vprašanja, da bi do noči ne bil gotov z odgovarjanjem, zlasti ker se ni trudil. Kdor ga je vprašal, tega je polneumno, polzvito pogledal, in ker je medtem že zastavil kdo drugi drugo vprašanje, je pogledal polzvito, polneumno tega drugega in čakal novega vprašanja. »Govori vendar,!« je dejala Pečarka nepotrpežljiva.