»Oh, umrl je, umrl,« je vzdihovala mati še celo dopoldne drugega dne; zakaj Premcu se ni več mudilo, češ, dobra novica ne pride nikoli prepozno. Mladi gospodar mu je hitel popoldne nasproti in kmalu pripeljal očeta in brata. »Je že v Ljubljani,« je klical, »v štirinajstih dneh bo doma.«