Po Ožbeta so poslali, in on mu je dajal zdravil in mazil, »le za tolažbo, pomagalo ne bode,« je pravil drugim. Skrbno mu je stregla sestra; Rozalka pa je prišla večkrat vprašat, kako mu je, in kadar nje ni bilo, je prišel zvečer in mu malo zagodel, ker je bil sam že tako ob moč, da je komaj držal harmoniko. »Rozalka!« je dejal včasih, kadar ga je obiskala, »saj meni ni tako hudo.