Ko pa se je bil tukaj nekoliko odpočil se je zopet poslovil z otožnim smehom in odšel, opirajoč se na, in doma se je zopet ulegel. Po Ožbeta so poslali, in on mu je dajal zdravil in mazil, »le za tolažbo, pomagalo ne bode,« je pravil drugim. Skrbno mu je stregla sestra; Rozalka pa je prišla večkrat vprašat, kako mu je, in kadar nje ni bilo, je prišel zvečer in mu malo zagodel, ker je bil sam že tako ob moč, da je komaj držal harmoniko.