», oh moj!« zavpije dekle in se vrže na nesrečnika in ga objema, da se je žandarjema v srce smililo. »Vode, vode prinesite!« jo odrine, se skloni, otiplje rano in jo trdo obveže, da ustavi brizgajočo kri. Močili so sence, čelo, obraz z mrzlo studenčnico, in čez dolgo časa je odprl trudne oči in pogledal nezavesten krog sebe.