Razvedrilo se je Rozalki zopet čelo, in oči so dobile prejšnji mladi blesk. Popolnoma je bila pozabila ‒ vsaj njej se je tako zdelo ‒ dokler je vse njeno srce navdajala le žalost za dobrim očetom in dokler je še živo čutila razžalitev, ki jo je bil prizadel mladenič. Kakor se je pa vračal mir v dušo, se je budil hkrati spomin osrečujočih razmer prejšnjega časa, in začela je premišljevati, če ni morebiti imel posebnih razlogov za tako ravnanje.