Šimenovi so prišli žalovat; pa je tiho opravljal svoje delo, potem je šel v gozd, se naslonil na drevo in se zajokal kakor otrok. Kdor je poznal poštenega moža, vsak ga je čislal, in kdor je slišal vest o njegovi smrti, je dejal: Škoda ga je! Šimen je šel v Dolino naznanjat nesrečo duhovnemu gospodu in zdravniku in preskrbet pogreb, zakaj štel si je v dolžnost očeta nadomestiti zapuščenima ženskama.