Zavračala ga je mati, naj ne govori tako prešerno in ne izziva božje jeze. pa je molčal, ker so ga bile pretresle besede šentflorjanskega preroka, a ko mu je domov grede Rozalka skrivaj stisnila roko, je hitro pozabil vso strahoto in se zopet vdal najljubšim svojim mislim, in noben ni več temnil, nobena repatica več plašila njegove sreče. Tudi ni več priganjal k ženitvi, trdno prepričan, da ima Rozalka srce le zanj; vidno pa je hiral, tako da je večkrat zmajeval z glavo in dejal svoji ženi: » bo vzela zima, le zapomni si!«