»Šimenove sem spremila. Kako pa to, da si ti tako pozno zunaj čakal?« se je smejal, da se je vse tako lepo primerilo, in Rozalka je bila dobre volje kakor nikdar prej, in nič več ni zasmehovala, temveč vedla se je proti njemu tako prijazno in tako dobrosrčno, da je bil mladenič ves vesel in da je Rozalko še mnogo bolj ljubil kakor poprej.