je bil srečen; mislil ni ne na preteklost, ne na prihodnost, ne na, ne na koga drugega razen Rozalke in skrival je svojo srečo kakor skopuh svoj zaklad. Le Rozalki je govoril o njej, ker je rada poslušala in ni pravila nikomur. »Kako, da si tod prišla tako pozno?« je vprašal.