Rozalko je nejevolja zopet minila, in bila je zopet prejšnja vesela deklica, a tako samozavestno ni več govorila z, boječa je postajala v njegovi družbi in besed ji je zmanjkovalo. pa, ki je gledal zdaj vse z drugačnimi očmi, je zapazil kmalu, kako si mu prizadeva postreči, menda, se mu je res hotela priljubiti, ali pa se je le njemu tako zdelo. Neobčutljiv seveda ni bil, in da je Rozalka, to si je moral priznati.