»Skoraj premoder,« je menila Šimenovka, in tudi deklicama se je tako zdelo. Rozalko je nejevolja zopet minila, in bila je zopet prejšnja vesela deklica, a tako samozavestno ni več govorila z, boječa je postajala v njegovi družbi in besed ji je zmanjkovalo. pa, ki je gledal zdaj vse z drugačnimi očmi, je zapazil kmalu, kako si mu prizadeva postreči, menda, se mu je res hotela priljubiti, ali pa se je le njemu tako zdelo.