Moj doma je ravno tak: kadar ga izpustim na pašo, skače srborito okrog kakor mlad kozel; kakor pa deneš jarem nanj, ga ne spraviš nikamor več.« Ožbe je končal, in, ki je tudi poslušala, ga poprosi, naj še kaj pove.
»Pa še drugič!« pravi Ožbe in se poslovi s povabilom, naj oni pridejo enkrat k njemu.