Od začetka je mislil, da ne bo mogel pogrešati Premca in njegovega sina, a kmalu mu je bil pogovor z novimi znanci toliko dražji in lepši, da se je z nekako neprijetnim čustvom spominjal nazaj prejšnjih zabav. Svet se mu je zdel ta pomenek proti onemu praznemu besedovanju, in tem hitreje se mu je priljubilo redno, zdravo življenje, ker je bil sit do grla ničemurnega pohajkovanja. Od mladih nog vedno k dobremu napeljevan, je bil ohranil še krepostno postavo, in hudo ga je včasih speklo, ko je videl, kako malo je razvit pri Premcu čut pravičnosti.