Zelo je razveselil vse domače, ko je prišel k njim, in je tudi kmalu prinesel poročilo, da so žandarji odšli. Od takrat pa ni bil več tako brezskrben kakor poprej, ostal mu je strah, da bi ga enkrat vendar utegnili dobiti, in ni se upal več prenočiti ne doma, ne pri Premcu. Čez dan se mu pač ni bilo bati, naj je bil tu ali tam; tak čuvaj mu je bil, ki je zvesto pazil na vsako nevarnost; a kadar se je zmračilo, je zapustil druščino in poiskal kakšno samotno ležišče.