Ni trajalo dolgo, in in peljeta male po škripajočem snegu. Nobeden ne spregovori besede; se je veselil na tihem, da bo staremu zoprniku enkrat dolg poplačal; se je pa sramoval, da tako vrača nekdanjo dobroto, in vest ga je pekla in rad bi bil zopet vse poravnal. »Oče,« šepne, »počakajte!«