Ves je bil moker, in zeblo ga je, a ko je lezel dobre pol ure navkreber po spolzki stezi, mu je že tekel vroč pot od čela po obrazu. Tako hodi dolgo dolgo po poti, ki se je komaj poznala. Nikdar se mu še ni zdel hrib tako visok, nikdar tako strm; komaj prekorači en vrh, že stoji drugi nad tem in zadaj zopet drugi brez konca in kraja.