Duh lastnega telesa je Žmigovcu naenkrat postal neznosno zoprn. Smrdelo je po dolgo zadrževanem strahu, ki mu je sesiril telesne sokove; uhajali so mu kot izcedki živali, sled za preganjalce, ko je major drugič glasno postavil svojo grožnjo in zahtevo. Počutil se je kot mlad kozliček, privezan za vabo medvedu, ki ga s svojim prestrašenim meketanjem celo privabi.