Zastavnik jih je razdelil na dve skupini po deset vojakov in vsaka skupina je stražila po štiri ure skupaj; to jih je povsem izčrpalo, kajti po napornem štiriurnem čepenju v neudobnih rovih okoli zgradbe dolgo časa niso mogli zaspati, ko pa so končno utonili v sen, so jih že zbudili za naslednjo izmeno. Polaščal se jih je strah, celo njihov častnik tega čustva ni več skrival pred njimi... Na dan osamosvojitve je bil dežuren, kar je pomenilo, da mora biti buden do polnoči, zjutraj ob šestih pa mora zbuditi poveljnika.