je siromaka seveda naučil povsem nasprotne vloge, pri njem je bila Slovenija drek, in ko sta skupaj nazdravljala srbsko romunskemu večnemu prijateljstvu, je spet vskočil Vardžo; in tako, dokler se jim je ljubilo ali dokler se niso povsem zlomili... je večkrat rekel, da tisti, ki njim pride v roke, zagotovo ne bo nikoli več skušal tajno prestopiti mejo; saj v srcu niso bili slabi, le vojska jim je, skoraj še otrokom, dala prevelika pooblastila. Kljub vse bolj zaostrenem političnem položaju pa je bilo ozračje v njihovi četi naravnost idealno; niso se delili po narodnostni pripadnosti in če je šlo za kako neumnost ali pa za kazen zaradi kake neumnosti, so znali potegniti skupaj kot eden.