»Ne vem, sin,« je zašepetala v slušalko z zlomljenim glasom, v katerem je bilo čutiti, da komaj zadržuje solze, »odloči se po svoji pameti in vesti, sam, ampak pred kakršnokoli odločitvijo dvakrat premisli. To ni več igra!« Nisem več njen nebogljeni sinko, je pomislil in začutil hvaležnost do njenega zaupanja v njegovo presojo.