V ‘v’ izsekan prvi merek je ujel mušico na koncu cevi in počasi pomeril v že davno tega izbrano drevesno grčo, ki ga je, potem ko se je odločil, da za vsako ceno izstreli vsaj en naboj v tej edini vojni, v kateri je imel možnost in željo sodelovati, skoraj perverzno privlačila. Hodil si jo je ogledovat, jo božal in odstranjeval z njene površine imaginarni prah. V bistvu se mu je smilila, kot se lahko človeku smili recimo prašič, ki je določen za zakol, pa ga bo kljub temu zaklal - morda celo z obžalovanjem.