Spali so, kolikor so hoteli; enkrat so se pojavili na apelu, pa so jih prav vsi ignorirali in se obnašali do njih, kot bi bili kupček dreka, a jih to ni toliko motilo. Vsak dan jim je kaj zmanjkalo, po desetih dneh so imeli le še tisto, kar so imeli na sebi; celo spali so potem kar oblečeni in v čevljih. V pogovorih so spet začeli omenjati pobeg, ko so jih, približno štirinajst dni po prvi aretaciji, odpeljali v Beograd, centralno vojašnico; le še pet ni zapustilo ali pobegnilo iz Srbije in je bilo kar malo nerodno, da bo domov prispel kot paket.