Dva dni nista dobila hrane, ko pa so ju končno zaslišali in ju obtožili dezerterstva, sta se oba kot klop psa oklepala zgodbe, da sta hotela v vojašnico le po denar in bi se v četo zagotovo vrnila, če ju ne bi prej aretirali. Morda sta ga celo prepričala, kajti obljubil jima je, da bosta lahko šla domov. V celici so se zanju vsi iskreno veselili in je kar naprej ponavljal nula‐nula‐noč, kolikor naj bi še štel do konca, do civilstva, zato je bilo njuno razočaranje toliko večje, ko so ju le premestili v drug zapor, kjer ju je prevzel ne preveč oster uslužbenec državne varnosti.