Kot otroci so segali po zabojih, jih neprevidno odpirali, tacali po na tleh ležečih tankovskih minah, ki niso zanimale nikogar, in si s cigaretami v ustih ogledovali posebno zanimive kose, na katerih je bilo po pravilu napisano, naj se mu z ognjem ne približujejo. Veselje je bilo nepopisno, po vasi se je razlegal smeh, razigrano vpitje, celo pesem se je oglasila; zapeli so tisti, ki so si orožje že priborili. Poveljnik, ki jim je orožje pripeljal in se v gnečo ni pomešal, saj je imel pištolo že od vsega začetka, se je sicer nevarnosti zavedal, a jim veselja ni hotel vzeti; tako dolgo so čakali, pa se jim zna v hipu zagnusiti...