Vsaka odvržena konzerva, ki so jo potem, vsakih nekaj sekund odvrgli, pa naj je bila prazna ali ne, je zazvenela kot žalitev in v obraze pripadnikov posebne enote pospešeno kri. Možati poveljnik, vsaj na zunaj podoben junakom ameriških vojaških filmov, je streljal z očmi levo in desno, da bi našel kakšno nepravilnost, na kateri bi lahko stresel jezo in se nato s pogledom skoraj hvaležno zaustavil na teritorialcu, ki je zavzeto brskal po tovornjaku, iščoč kakšno uporabno stvar. Zarjul je kot, da so se vsi prestrašeno zdrznili.