Cesta ni bila osvetljena, a se je tudi po temi znašel; želel je priti do družinskih prijateljev v Solkanu, morda tri kilometre proč, kjer bi lahko poklical domov, da ga pride oče iskat, v Novem mestu pa bi se takoj javil v teritorialno obrambo - ta zadnji sklep je postavil kot nekako zaobljubo, molitev, če se mu uspe rešiti... Topot težkih vojaških škornjev po asfaltu je povzročal odmev, kot bi ga kdo zasledoval, da je bil od nenehnega strahu že povsem premočen, niti za hip ni več izpustil varovalke, ki je preprečevala sprožitev bombe; z vsakega lasu posebej mu je kapljalo... Mimo njega se je že najmanj četrtič pripeljalo policijsko vozilo, a ga je bilo preveč strah, da bi se jim javil; kaj pa, če ga enostavno pihnejo?!