Vedel je, da ni nikakršen verski blaznež, da v cerkev zaide prej poredko kot pogosto, vendar ni niti za sekundo omahoval ali spraševal nepotrebnih vprašanj. Enostavno jo je odpeljal tja, počakal, da je opravila, in na njeno razlago, da je molila za sina, le mirno pokimal in jo ljubeče pobožal po laseh. Tudi zdaj, ko je vojna praktično še vedno divjala po vsej njuni mladi državi, ji ni oporekal ali jo spraševal, temveč jo je, na njeno tiho željo, odpeljal na Brezje takoj, ko ju je poklical in povedal, da je ranjen, da pa mu ni hudega.