Bili naj bi namreč slovenski turisti, ki so jim v Splitu prav vse pokradli, tako nahrbtnike, kot denar in dokumente, pa jih je kot avtoštoparje peljal, do koder pač gre. Tako bi bil, če bi šlo kaj po zlu, vsaj formalno zaščiten, kljub temu, da mu verjetno nihče ne bi verjel... Počasi, s težkim srcem je začel trgati pismo za pismom na majhne koščke in jih podajati, ki jih je spuščal skozi stransko trikotno okence, in ko so zapeljali mimo table, ki je napovedovala zloglasno Ličkopetrovo selo, pravcato četniško gnezdo, mu je podal zadnje koščke.