Šlo je za največjo mobilizacijo po letu 1956, ko so okupirali Madžarsko in pritisnili tudi na jugoslovanske meje, šlo pa je tudi za najbolj neorganiziran, zmeden in površen vpoklic, saj so se nesreče zaradi nediscipline, pomanjkanja kadra in pijanosti vrstile po vseh vojašnicah širom države. Ampak je potem, ko je ugotovil, da lahko preživi tudi brez informativnega tiska in zasledovanja dnevnopolitičnega dogajanja, postalo lepo. Ob deseti uri so morali vsak večer v posteljo; on in še dva prijatelja pa so se oblekli v civilno obleko, ob pol enajstih zbežali pod žico in se ob petnajst minut do enajstih vkrcali v lokalni avtobus, ki je izpred vojašnice vozil v mesto.